Lena Gregorčič je rojena Izolanka, ki si poletja ne predstavlja brez Izole, zime pa ne brez Ljubljane. Že več kot desetletje je vpeta v digitalni svet, kjer je gradila svojo kariero v tehnoloških in razvojnih podjetjih. V digitalnem marketingu je urila strast do pisanja, ki jo je vodila tudi do ustanovitve portala o psih – zdravahranazapse.si. Pred kratkim je stopila na samostojno pot, kjer se osredotoča na pripravo kreativnih vsebine za različne komunikacijske kanale. Ljubezen do tega in povezovanje s pasjeljubci pa jo je navdihnilo, da je izdala svojo prvo knjigo, ki je bila pretekli mesec predstavljena v kulturnem domu v Izoli. Z Leno smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju, izzivih pisanja in povezanosti z Izolo, ki je zanjo neizčrpen vir navdiha.
Od kod izvira ljubezen do pisanja in od kod ljubezen do psov?
»Strast do pisanja gojim že od malih nog in je verjetno povezana s tem, da sem od zmeraj rada brala. Tudi študirala sem primerjalno književnost in dramaturgijo. Kasneje sem se znašla v digitalnem eko sistemu, kjer sem se osredotočala na pripravo različnih spletnih vsebin, saj je prav vsebina kraljica digitalnih kanalov.
Prav tako imam od nekdaj rada živali. Psi so mi verjetno ljubi predvsem zato, ker se z njimi najlažje povežeš, saj te sprejmejo takega, kot si, obenem pa ti najhitreje dajo tudi povratno informacijo o tvojem oz. vajinem skupnem delovanju.«
Kaj te je navdihnilo za pisanje knjige Dokler naju pes ne loči in katero je osrednje sporočilo, ki ga želiš predati bralcem?
»Pri pisanju so me najbolj navdihnili ljudje, ki imajo radi pse. V življenju sem srečala mnoge skrbnike psov, ki so se v svojih občutkih pogosto počutili nerazumljene ali osamljene. Ko sem sama dobila psa, sem pogrešala več literature, ki bi obravnavala te nepredvidene situacije na bolj pristen način – ne kot priročnik, ampak skozi resnične zgodbe ljudi brez filtra. Želela sem, da bi se v knjigi prepoznali drugi pasjeljubci in v njej našli občutke, s katerimi se sami srečujejo. Knjiga pa je namenjena tudi tistim, ki psov nimajo, da bi lahko začutili, kaj pomeni življenje s psom.
»Rdeča nit knjige Dokler naju pes ne loči je odnos med psom in človekom: ta globoka povezanost, zaradi katere smo ljudje pripravljeni narediti marsikaj za svoje živali.«
Knjiga z osebnim in čustvenim pristopom obravnava široko paleto življenjskih zgodb ter poudarja odnos med človekom in psom.«
S kakšnimi izzivi si se srečala pri nastajanju knjige in kaj ti je prinesel ta proces?
»Največji izziv je bil, da kljub jasni viziji na začetku nisem zmogla spraviti misli na papir, kar je bilo zame, vajene lahkotnega pisanja, zelo frustrirajoče. Prehodila sem veliko kilometrov po naši Parenzani in prav tu našla prepotrebni navdih. Ugotovila sem, da moram knjigo posvetiti ljudem, ki ljubijo pse, in ne psom, kot je bila prvotna ideja. No, takoj za to ugotovitvijo se je proces pisanja sprostil in misli so se začele (skoraj same) prenašati na ekran.
Ker sem pisanje usklajevala z redno službo, sem pisala ob večerih, koncih tedna, praznikih in dopustih. To je zahtevalo precej prilagajanja in odrekanja, kar za ekstroverta, kot sem sama, ni bilo najbolj enostavno. Knjiga je nastajala skoraj leto dni, a mi je prinesla res neprecenljive izkušnje.«
Izola je tvoje mesto, kamor se vedno rada vračaš, kljub temu da živiš v Ljubljani. Kako domače okolje vpliva na tvoje ustvarjanje in življenje nasploh?
»Izola je moj otok inspiracije – kraj, kjer se resnično odklopim in lahko na stvari pogledam z druge perspektive. Kar nekaj otočanov (Izolanov) se pojavlja tudi v mojih zgodbah, saj tu vedno najdem navdih. Za mene je Izola kraj, kjer se sprostim, Ljubljana pa je moje delovno okolje. Mediteranski način življenja ob obali je za moje pisanje in ustvarjanje nujno potreben.«
»Morje mi daje navdih, prestolnica pa produktivnost.«
Ali imaš v Izoli kakšen poseben kotiček, kamor se najraje umakneš oz. ti daje največ inspiracije?
»Lani je bila to Parenzana, ki sem jo prehodila vsakič, ko sem bila doma. Hodila sem od centra Izole pa do križa in čez Belvedere nazaj, skupaj kakih 15 kilometrov dnevno. Letos sem prešla z »romanja« na rolanje (smeh). Moj stalni naslov je na obalni cesti, kjer sem čez poletje v treh mesecih prevozila kar 850 kilometrov med Izolo in Koprom. Tam uživam ob sončnih zahodih in pogledu na morje. Sem v svojem svetu in enostavno pozabim na vse.«
Kje lahko kupimo knjigo Dokler naju pes ne loči in kje te poleg obalne ceste še lahko srečamo?
»Knjigo lahko kupite na spletni strani Založbe 5ka ali pa na moji spletni strani doklernajupesneloci.si. V prihodnosti načrtujem izvedbo še kakšnega promocijskega dogodka izven naše občine, če ste slučajno zamudili predstavitev v kulturnem domu. Sicer pa skupaj s Katjo Tul organiziram tudi Pasjo fešto – dogodek, ki povezuje pasjeljubce in ponudnike produktov oz. storitev. Sončno nabrežje in Lonka se na ta dan spremenita v pravo pasjo tržnico. Če ne prej, se v Izoli gotovo srečamo oktobra 2025.«
Za konec pa še: kako vidiš Izolo v prihodnosti oz. kakšen si želiš, da bi bil naš »otok doživetij«?
»Moja želja je, da bi bil »otok doživetij« bolj odprt in povezan s svetom tudi zunaj poletne sezone. Izola ima potencial za dogajanje in obisk skozi vse leto, zato jo definitivno vidim kot zelo zanimivo zimsko destinacijo. Želim si tudi, da bi otočani bolj pogosto obiskali Ljubljano in si malce razširili obzorja. Sanjam o povezanosti, širini, brezmejnosti.«
Intervju je bil pripravljen za decembrsko številko občinskega glasila Bobnič/La Crida.
