Bela omela je zimzelena polzajedavska rastlina, ki ima obliko grmička polkrožnega obrisa. V premeru doseže povprečno od 20 do 90 cm, včasih pa celo do 120 cm. Svoje korenine poganja v veje dreves in na ta način iz njih srka vodo. Steblo bele omele je okroglo in golo ter se od dva- do trikrat viličasto cepi v po dve veji. Steblo in listi so zelene barve, listi pa poganjajo v parih na koncih vej. Ti so usnjati, suličasti in ovalne oblike. Vzdolž listov poteka po tri do šest vzporednih žil.
Cvetovi so bledo rumeni, nameščeni na koncu vejic tesno drug ob drugem. Plodovi so svetleče bele barve, v velikosti in obliki grahovega zrna. Plod vsebuje od 1 do 2 semeni, ki jih raznašajo ptiči. Včasih so s pomočjo lepila, izdelanega iz plodov, ptiče tudi lovili, zato beli omeli pravimo tudi ptičji lim.
V zimskem času je bela omela na drevesih zelo dobro vidna, saj so sicer listopadna drevesa postala zaradi bele omele zimzelena. Drevesom s svojimi koreninami, ki jih poganja v veje dreves, odvzema vodo in ob večji razraščenosti tudi svetlobo. Na veji, kjer se ukorenini, nastane odebelitev in po navadi se veja od mesta ukoreninjenja naprej posuši. Posledično drevo hira in se počasi toda zagotovo posuši in propade.
Izkušnje kažejo, da je treba belo omelo na napadenih drevesih zatirati vsako leto. To pomeni, da je najboljše in najučinkovitejše, če vejo, na kateri se je pojavila bela omela, odrežemo z njo vred. Rezanje grmičkov prav veliko ne pomaga, saj iz korenin še isto leto rastlina požene nove poganjke. Seveda je v sadovnjakih to še mogoče izvesti, medtem ko je na visokih lipovih drevesih odstranjevanje bele omele s plezanjem po drevesu smrtno nevarno.
Če ni rednega izrezovanja, se bela omela lahko zelo razraste in drevesa odmrejo, kar lahko opazujemo v zapuščenih visokodebelnih sadovnjakih. Samo rezanje bele omele izvajamo pred novim letom, saj so zimzeleni grmički lep okras, uporabljajo pa se tudi v zdravilne namene. Uporablja se sveže ali posušene mlade olistane poganjke ter cvetove in plodove, ki se jih nabira od marca do aprila ter v septembru ali oktobru.
Določene vrtnarije belo omelo v prednovoletnem času celo odkupujejo, tako da lahko z rezom naredimo dobro delo za drevo in še nekaj zaslužimo. Širjenje bele omele na lipi lahko zmanjša čebeljo pašo. Na žalost so čebelarji v tem primeru nemočni in popolnoma odvisni od vestnosti lastnikov dreves.
Belo omelo izredno rada obžira tudi divjad. Če jo boste pustili pod drevesom, je ne bo treba pospravljati, saj je v nekaj dneh ne bo več. To bi lahko izkoristili lovci v dogovoru z lastniki, saj bi jim posekana drevesa v zimskem času koristila kot hrana za parkljasto divjad.
Z gozdarskega vidika se bele omele ne zatira in le če lastnik izrazi željo, se napadena drevesa izbere za posek. Vendar je to prej redkost kot pravilo, saj les lipe ni cenjen za kurjavo, primeren pa je za rezbarijo in čebelarji npr. iz njega delajo okvirčke za satnice. S takim posekom zmanjšujemo število medovitih dreves, zato se odločimo le za posek dreves, ki so z belo omelo izredno močno preraščena. Če so to gozdna drevesa, mora posek z odločbo dovoliti revirni gozdar.
Zaposleni na Zavodu za gozdove Slovenije lastnikom gozdov lahko le svetujemo posek dreves z belo omelo, ne moremo pa ga določiti kot obveznost. Vzrok je v tem, da bela omela drevesa počasi slabi in zato ne spada med nevarne škodljive organizme gozdnega drevja, tako kot npr. smrekovi lubadarji.
Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Sežana
