Oljkarji, pridelovalci oljčnega olja in tudi varuhi tradicije in dediščine
Kot je povedal župan Milan Bogatič, dogodek simbolizira tesno prepletenost med tradicijo, ljudmi in naravo ter povezuje skupna prizadevanja za dvig kakovosti našega oljčnega olja. "Prav zahvaljujoč strokovnosti in neomajni predanosti tej kmetijski dejavnosti slovenski oljkarji danes sodijo med najboljše v svetovnem merilu. Niso le pridelovalci oljčnega olja, ampak tudi varuhi tradicije in dediščine, ki jo prenašajo iz generacije v generacijo." Župan je spomnil še, da oljkarstvo, že od nekdaj vpeto v našo kulturno in gospodarsko dediščino, v zadnjem obdobju doživlja izjemen razcvet. Oljčniki se razprostirajo na več kot 2600 hektarjih rodovitnih površin po vsej slovenski Istri, Krasu, Vipavski dolini in Goriškem.
Prav zato, ker so istrski oljkarji pri obujanju te tradicionalne dejavnosti začeli skromno in si ob tem želeli premostiti primanjkljaj v znanju, so se začeli združevati in pred 32 leti ustanovili DOSI. Prek društva so začeli usmerjati razvoj nasadov, načrtovati izobraževanja in promocijo oljčnega olja, ozaveščati o presojanju kakovosti olja, iskati boljše pogoje za razvoj panoge ... Eden velikih dosežkov DOSI je bila pridobitev zaščitene označbe porekla (ZOP) za Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, ki je kot prvo živilo v državi pridobilo evropsko zaščito označbe porekla. V DOSI je včlanjenih več kot 450 oljkarjev, od letos ga vodi Danilo Markočič.
Prvi vzorci letošnjega olja: manj grenko, nekoliko bolj pikantno
In kakšno olje se nam obeta letos? "Tudi ta letina bo zahtevna za pridelavo vrhunskega olja," napovedujejo v Oddelku za varstvo rastlin, Oddelku za kmetijsko svetovanje in Poskusnem centru za oljkarstvo (vsi trije sodijo pod okrilje Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica) ter Inštitutu za oljkarstvo Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
Prvo letošnje oljčno olje je po vsebnosti biofenolov primerljivo z lanskim. Čeprav so pričakovali, da bo olje zaradi suše precej bolj bogato z biofenoli in v tem obdobju tudi zelo grenko in pikantno, imajo do sedaj analizirani vzorci nižje intenizivnosti grenkosti in nekoliko višje intenzivnosti pikantnosti. Opazne so velike razlike med sortami in lokacijami; pričakujejo tudi, da bodo razlike med namakanimi in nenamakanimi oljčniki. Pri nekaterih vzorcih so opazili nizke vsebnosti stabilne oleinske kisline, kar je lahko posledica sušnega stresa dreves.
Deževna jesen in pomlad pa tudi visoke poletne temperature so vplivale na izrazitejši pojav glivičnih bolezni (pavje oko, siva pegavost), kar je povzročilo občutnejše odpadanje listov. Glivične okužbe listov so posredno vplivale na cvetenje in slabši razvoj plodov. Zaradi vlage je bilo več težav v nižinskih predelih. Ponekod, kjer je klestila toča in so drevesa obirali s tresočimi grabljicami, je prišlo do večje okužbe z oljčnim rakom.
Cvetenje je bilo približno 10 dni zgodnejše kot običajno in v tem času so povzročale težave pršice šiškarice, ki so botrovale sušenju socvetij in brstov.
Na posameznih območjih slovenske Istre, v spodnjem delu Vipavske doline in v Goriških brdih so beležili tudi večjo škodo zaradi marmorirane smrdljivke; ta vrsta škodljivca se pojavlja zlasti na toskanskih sortah. Plodiči, poškodovani v zgodnji razvojni fazi, so lahko odpadli še pred trdenjem koščice. Na vbodnih ranah so se ponekod razvile glive in tudi zato so odmirali plodovi.
Zaradi visokih poletnih temperatur in izjemne suše oziroma neprekinjenega 60-dnevnega vročinskega vala ter intenzivnega izhlapevanja je bila oljčna muha – od začetka julija do začetka septembra – bolj malo prisotna.
Sicer pa so v večini nasadov, kjer vsako leto spremljajo dozorevanje, ugotovili dobro rodnost. Izjema so bili nekateri nasadi, na primer tisti, kjer je bila opravljena močnejša rez.
Konec avgusta so začeli s tedenskim spremljanjem dozorevanja oljk sorte istrska belica (10 oljčnikov), leccino (8 oljčnikov) in maurino (4 oljčniki). Plodovi belice in maurina so bili manjši kot lani, obarvanost plodov sorte leccino je bila približno enaka in običajna za to obdobje. Med nasadi so bile pri istrski belici opazne velike razlike v oljevitosti zaradi različne dostopnosti rastlin do vode. Oljevitost belice je bila pri prvih vzorčenjih boljša kot v lanskem ali povprečnem letu, po padavinah pa enaka dolgoletnemu povprečju. Pri leccinu je bila oljevitost slabša kot ponavadi.
Avtor fotografij: Daniel Škerjanc
